Avtor: Rebeka Beribak
Vitamin D (kalciferol) je v maščobi topen vitamin, ki ga lahko človek pridobi endogeno s pomočjo sinteze v celicah keratinocitah v koži ob izpostavljanju UV svetlobi (soncu) ali pa eksogeno s pomočjo hrane in prehranskih dopolnil. S prehrano lahko človek zaužije dve obliki vitamina D – D2 (ergokalciferol), ki ga najdemo predvsem v hrani rastlinskega izvora, še največ pa ga zaužijemo s prehranskimi dopolnili ter D3 (holekalciferol), ki ga najdemo predvsem v mastnih ribah in njihovih oljih (losos, slanik, skuše), govejih jetrih, jajčnem rumenjaku.
Zaradi njegovih pomembnih vplivov na organizem, se vse pogosteje obravnava kot hormon s steroidno strukturo, ki ima pomembne endokrine, parakrine in avtokrine funkcije. Njegova najpomembnejša endokrina naloga je vzdrževanje ustrezne koncentracije kalcija in fosforja v telesu, kar doseže z izboljšano absorpcijo teh mineralov iz tankega črevesa in mobilizacijo iz kosti.
Parakrine in avtokrine funkcije pa so zaviranje nekontrolirane delitve celic, promocija diferenciacije celic, naravna imunost, promocija foliklov lasnega cikla in apoptoza (propad) rakavih celic (1; 2).
Znani so torej 3 viri vitamina D: sončna svetloba, ki je najpomembnejša, prehrana in uporaba prehranskih dopolnil. Oblike vitamina D, ki jih dobimo s temi viri pa niso uporabne, dokler se v telesu z dvema reakcijama hidroksilacije ne spremenijo v aktivno obliko, ki jo strokovno imenujemo kalcitriol.
Prikaz različnih virov vitamina D in njegove pretvorbe (2).
Strokovnjaki pravijo, da je koncentracija vitamina D v krvi 75 nmol/L vrednost, ki naj bi zagotavljala uspešno pokrivanje naših fizioloških potreb. Običajno je pomanjkanje makrohranil posledica neustrezne prehrane, slabše sposobnosti absorpcije ali povečanega izločanja. Pomanjkanje vitamina D je povezano s premalo izpostavljanja soncu, uporabi zaščitnih krem s previsokim zaščitnim faktorjem, pokrival, nesposobnostjo ledvic pretvorbe v aktivno obliko ter slabšo sposobnostjo absorpcije iz črevesja. Prav tako pa je količina vitamina D povezana z okoljskimi faktorji kot so geografska širina, letni čas, čas v dnevu, vreme in onesnaženje okolja (2).
Za zdravega odraslega človeka je bila do nedavnega priporočljiva dnevna doza 600 IU (mednarodne enote: 1IU vitamina D = 0,025 μg) oz. 15 μg, danes pa že govorimo o 800 IU oz. 20 μg vitamina D dnevno. Strokovnjaki pravijo, da lahko mladi to količino pridobijo z 10-15 minutnim dnevnim izpostavljanjem soncu rok in obraza (3). Pri rizičnih skupinah, kot so starostniki, nosečnice in otroci so te priporočljive vrednosti višje.
Pomanjkanje vitamina D se klinično pokaže s hipokalcemijo in hipofosfatemijo (pomanjkanje kalcija in fosfatov), zmanjšanjem kostne gostote in nastankom osteoporoze, rahitisom, spontanimi frakturami in oslabelostjo mišic ali avtoimunimi boleznimi kot so diabetes tipa II, Alzheimerjeva, kardiovaskularne bolezni, multipla skleroza in Parkinsonova bolezen (4; 5).
Pomen vitamina D skozi celo življenje posameznika (14).
Absorpcija kalcija
Vzdrževanje konstantne koncentracije kalcija in fosfatov je primarna naloga vitamina D. Ta pospešuje njihovo absorpcijo iz tankega črevesa. Če je mineralov v črevesju premalo, pa vitamin D le-te zagotovi s povečanim izločanjem iz kosti in zmanjšanim izločanjem preko ledvic z urinom (4).
Prekomerna uporaba prehranskih dopolnil z vitaminom D lahko privede do številnih kliničnih simptomov, ki so rezultat motnje metabolizma kalcija. Začetni znaki in simptomi toksičnosti vitamina D so povezani s hiperkalciemijo (previsoka koncentracija kalcija). To običajno spremljajo utrujenost, glavobol, prebavne motnje, izguba telesne teže, anemija, tudi depresija in hipertenzija. Možen je pojav kalcifikacije mehkih tkiv (nalaganje kalcija) npr. srčne mišice, arterij pljučnih mehurčkov in želodca. Zaradi dodatnega sedimentiranja kalcija so mogoče poškodbe ledvic in trebušne slinavke. Toksičnost vitamina D je mogoča le s prekomerno uporabo prehranskih dopolnil in je lahko eden najbolj toksičnih vitaminov (4).
Koža in lasje
Vitamin D pripomore k privzemu kalcija v celice kože, keratinocite in s tem spodbuja njihovo zorenje in diferenciacijo. Določene raziskave so pokazale, da je pomanjkanje receptorjev, ki so zadolženi za vezavo vitamina D, povezano z nastankom plešavosti (6).
Epidemiološki podatki kažejo, da ustrezne ravni vitamina D preprečujejo rakava obolenja, vendar so te študije s kožnim rakom redke. Razlog je dvojni učinek UV svetlobe pri spodbujanju sinteze vitamina D na eni strani in povečano izpostavljenostjo soncu ter posledično povečanimi poškodbami DNA, ki vodijo do kožnega raka (7).
Prav tako naj bi vitamin D pomagal pri zdravljenju psoriaze (luskavice) saj preprečuje prekomerno delitev celic kože in s tem ponavljajoča vnetja, spodbuja pa njihovo zorenje (8). Z vitaminom D se krepi in ohranja celična sposobnost proizvodnje las, omogoča reaktivacijo lasnih mešičkov, izboljša kakovost las in zmanjša tveganje za izgubo le-teh.
Nosečnost in laktacija (dojenje)
Zadostne količine vitamina D v času nosečnosti so pomembne predvsem za prenos kalcija na razvijajoči se zarodek, saj se skozi nosečnost kar 25 do 30g materinega kalcija (ki ga zaužije s prehrano) prenese na otroka za njegove potrebe rasti in razvoja. V času dojenja pa materino telo zagotovi ustrezno količino kalcija iz njenih kosti, vendar se izguba kostne gostote izboljša po prenehanju dojenja (9; 10).
Pomanjkanje vitamina D pri nosečnicah lahko vnaprej določa pri novorojenčkih neonatalno hipokalciemijo in kasnejši rahitis.
Zaradi slabega prehoda vitamina D z mlekom doječe matere na otroka, je potrebno dodajanje vitamina D v obliki kapljic, v primeru hranjenja otroka z mlečnimi formulami, pa imajo le-te že dodan vitamin D (10).
Osteoporoza in diabetes tipa II
Osteoporoza je bolezen kosti, za katero je značilna izguba mineralnih sestavin kostnega tkiva. Kosti se s časom začnejo redčiti, postajajo vedno bolj krhke in posledično se poveča tveganje za zlome. Zato se ženskam zlasti v času menopavze priporoča dodatek 1000 mg kalcija dnevno, tistim z osteoporozo pa 1200 mg. Vitamin D omogoča mineralizacijo kosti, preprečuje, da bi te postale krhke, tanke in nepravilnih oblik. Njegova vloga je preprečevanje bolezni in ne zdravljenje (11).
Strokovnjaki so dokazali, da status vitamina D v telesu pomembno vpliva na izločanje inzulina, glukozno intoleranco ter ščiti β-celice trebušne slinavke, ki izločajo inzulin (12).
Nevrodegenerativni sistem
Nevrodegenerativne bolezni živčevja so skupina bolezni z različnimi vzroki, za katere so značilne spremembe v specifičnih možganskih področjih. Mednje spadajo Parkinsonova, Huntingtonova in Alzheimerjeva bolezen ter multipla skleroza. Študije so pokazale, da imajo osebe s pomanjkanjem vitamina D večje tveganje za nastanek kognitivnih motenj in razvoj teh bolezni.
Vitamin D v živčnem sistemu kontrolira kapaciteto kalcija v nevronih, zmanjša izločanje vnetnih celic in spodbuja izločanje protivnetnih (13).
ZAKLJUČEK
Študije kažejo, da ima vitamin D izredno pomembno vlogo tekom celotnega življenja posameznika za uravnavanje različnih funkcij, če pa zraven dodamo še njegovo strukturno obliko, je verjetno samo vprašanje časa, kdaj ga bomo začeli prištevati med hormone.