Se še spomniš, da smo pred nekaj tedni prišli do zanimive ugotovitve, da ni vsak sadni namaz kar »marmelada«?
Že takrat smo v roke vzeli Pravilnik o kakovosti sadnih džemov, želejev, marmelad in sladkane kostanjeve kaše, ki je v veljavi od leta 2004, ter določa minimalno kakovost in označevanje sadnih namazov namenjenih prehrani ljudi. Ker smo se verjetno vsi naučili nekaj novega, smo se odločili, da ti še malo bolj podrobno predstavimo, kaj vse se skriva med živili, ki jih običajno kar avtomatično poimenujemo »marmelada«.
Pravilnik v prvi vrsti določa, kako morajo biti sadni namazi označeni. Ime izdelka mora biti vedno dopolnjeno z navedbo uporabljenega sadja, med sestavinami pa je sadni pripravek napisan v vrstnem redu glede na utežni delež med vsemi sestavinami. Če so uporabljene tri ali več vrst sadja, se uporabi izraz »mešano sadje«. Na embalaži mora biti navedeno, kakšna sta delež sadja in vsebnost sladkorja. Dovoljeno je, da se sladkor nadomesti s sladili. Če je z namenom ohranjanja ustrezne barve dodan žveplov dioksid (SO2), mora biti to ustrezno označeno na embalaži, saj lahko sicer predstavlja tveganje pri ljudeh, ki so nanj občutljivi.
V Prilogi I so zapisane definicije vseh sadnih namazov. Že v prejšnji primerjavi si se naučil/a, kaj je razlika med marmelado in džemom. Če povzamemo: »marmelada« je lahko narejena samo iz citrusov, »džem« pa tudi iz drugih vrst sadja. Če je marmelada »domača«, je prav tako lahko uporabljeno katerokoli sadje, če je izdelek »ekstra« pa pomeni, da je delež sadja večji. Poleg teh poznamo še izraze:
- »žele«, ki pomeni mešanico sladkorjev in sadnega soka oz. vodnega ekstrakta poljubnih vrst sadja.
- »žele marmelada«, ki ne sme vsebovati ničesar kar ni topno, razen minimalno količino sadne lupine.
- »sladka kostanjeva kaša«, ki je pravzaprav neke vrste džem, narejen iz pravega kostanja.
Vse definicije izhajajo iz natančno definiranih sestavin izdelkov. Določeno je iz katere vrste sadja je lahko narejen posamezni namaz, v kakšni obliki je lahko uporabljeno sadje in kolikšen je minimalni delež sadja, ki ga mora namaz vsebovati, da se lahko poimenuje z izbranim imenom.
V Prilogi II najdemo seznam in pravila za uporabo dodatnih sestavin v sadnih namazih. Med njimi so na primer med, sadni sok, eterična olja, začimbe in zelišča ter alkoholne pijače.
Priloga III pa nas seznani z definicijami posameznih surovin sadnih namazov in določa na kakšen način je lahko obdelano oz. shranjeno sadje, ki se uporabi za pripravo namaza.
Še ena zanimivost: Pravilnik med sadje uvršča tudi paradižnik, korenje, sladki krompir, kumare, buče in ingver.
