Avtor: Varineja Drašler
»Po mleku mi ni dobro.« »Mlečni izdelki me napihujejo.« »Zaradi jogurta dobim drisko.«
Spadate tudi vi v skupino ljudi, ki se srečuje s takšnimi in podobnimi težavami? Ste tudi vi ugotovili, da mlečni izdelki neugodno vplivajo na vašo prebavo? Gre spet za eno izmed mnogih prehranskih muh, ali dejansko nekaj stoji za tem? V Sloveniji je na laktozo intolerantnih 20 do 30 % ljudi, zato je povsem mogoče, da ste eden izmed njih tudi vi (Itan in sod., 2010). Ali to pomeni, da boste morali slastni sir, sladoled, jogurt in čokolado za vedno izključiti iz vašega jedilnika? Brez skrbi, ne bo potrebno!
Laktoza ali mlečni sladkor je disaharid, ki je naravno prisoten v mleku in mlečnih izdelkih. V obliki disaharida ne more prehajati stene tankega črevesja, zato se mora predhodno razgraditi do monosaharidnih enot, glukoze in galaktoze. Sposobnost prebave laktoze je odvisna od količine prebavnega encima laktaze, ki se nahaja na površini celic sluznice tankega črevesa (Ugidos-Rodríguez in sod., 2018).
Intoleranca na laktozo je nezmožnost ali zmanjšana možnost prebave laktoze.
Razlog za pojav intolerance je pomanjkljiva sinteza ali aktivnost laktaze, ki je lahko le zmanjšana (hipolaktazija) ali pa je sploh ni (alaktazija). Laktoza nerazgrajena prispe v debelo črevo, kjer je podvržena fermentaciji s črevesnimi bakterijami. Kot produkt nastajajo kratkoverižne maščobne kisline (acetat, propionat, butirat) in plini (metan, vodik, ogljikov dioksid). Tu tiči razlog, zakaj se po zaužitju hrane, ki vsebuje laktozo, pojavijo simptomi kot so: krči v trebuhu, napihnjenost, vetrovi in driska (Ugidos-Rodríguez in sod., 2018).
Laktozna intoleranca se lahko pojavi v različnih življenjskih obdobjih.
Pri prirojeni ali kongenitalni hipolaktaziji se oseba že rodi brez encima, zato dojenčku škodi tudi materino mleko. Gre za redkejšo obliko laktozne intolerance. Najpogostejša pa je primarna ali hereditarna hipolaktazija, ki je genetsko in geografsko pogojena. Običajno se razvije do 5. leta starosti in je bolj razširjena v okoljih, kjer ljudje uživajo zelo malo mleka in mlečnih izdelkov (Azija, južna Afrika, južnejši deli Evrope). Sekundarna ali pridobljena hipolaktazija pa se pojavi kot posledica bolezni, poškodbe ali operacije na tankem črevesju. Običajno ni trajna in mine, ko se črevesne resice obnovijo (Ugidos-Rodríguez in sod., 2018).
Pogosto in zmotno je prepričanje, da je laktozna intoleranca enako stanje, kot alergija na mleko oz. mlečne beljakovine. Pri slednji gre za odziv imunskega odziva, ki mlečne beljakovine prepozna kot škodljive snovi in proti njim tvori IgE protitelesa. Posledica je alergijska reakcija, ki se najpogosteje kaže s prizadetostjo kože ali s težavami, povezanimi s prebavili in dihali (D’Auria in sod., 2018). Ljudje, ki so alergični na beljakovine mleka, ne smejo uživati mleka in mlečnih izdelkov, pri laktozni intoleranci pa količino zaužitih mlečnih izdelkov oz. laktoze prilagodimo individualno, glede na počutje in simptome posameznika.
Za diagnosticiranje intolerance na laktozo se uporabljajo različni testi, kot so eliminacija in provokacija, dihalni test z vodikom, določanje koncentracije glukoze v krvi po zaužitju laktoze,, črevesna biopsija z merjenjem koncentracije laktaze ter genetske preiskave (Hack in Bergwerk, 2005; Ugidos-Rodríguez in sod., 2018; Di Rienzo in sod., 2013).
Intoleranco na laktozo najpogosteje zdravimo z dieto, pri kateri omejimo vnos laktoze. Namen zdravljenja je nadzor oziroma odprava simptomov, ki jih neprebavljeni mlečni sladkor povzroča.
Dieto izvajamo v treh stopnjah:
V prvi stopnji, ki običajno traja 2 tedna, laktozo popolnoma izključimo iz prehrane, da težave izzvenijo. Priporočljivo je uživati predvsem sveža živila in živila, ki ne vsebujejo laktoze, vključno z mlekom in mlečnimi izdelki brez laktoze. Živilo lahko nosi oznako »brez laktoze«, če njena vsebnost ne presega 0,1 g/100 g. Mlečni sladkor med proizvodnim postopkom odstranijo z encimsko razgradnjo ali z ultrafiltracijo. Ob tem se ohranijo vse ostale hranilne komponente, kar potrošnikom omogoča zadosten vnos hranil, ki jih vsebujejo mleko in mlečni izdelki. Glukoza in galaktoza sta posamezno slajši kot vezani v disaharid, zato ne bodite presenečeni, ker imajo takšni mlečni izdelki običajno bolj sladek okus od običajnih (Ugidos-Rodríguez in sod., 2018; Navodila za paciente, Pediatrična UKC Ljubljana, 2018).
Ko simptomi minejo, nastopi druga faza. Pri tej postopoma začnemo z uvajanjem mlečnih izdelkov do količine, ki še ne povzroča težav. S postopnim vnosom nadziramo pojav simptomov in določimo tolerančno mejo laktoze, ki jo še lahko prenašamo. V jedilnik najprej vključimo trde sire (Parmezan, Zbrinc, Paški sir), ki zaradi razgradnje z bakterijsko fermentacijo med zorenjem, naravno ne vsebujejo laktoze. Nadaljujemo s poltrdimi siri (Ementaler, Tilsit, Gouda, Jošt, Edamec, Trapist, Bohinjski sir), maslom, smetano, jogurtom, kefirjem, kislim mlekom, skuto in drugimi fermentiranimi živili ter s probiotičnimi izdelki. Na koncu vključimo še mleko, ki vsebuje 4,7 g/100 g (Navodila za paciente, Pediatrična UKC Ljubljana, 2018). Možnost za pojav simptomov zmanjšamo, če vnos živil z laktozo porazdelimo v manjše količine preko celega dneva. Prebavo laktoze lahko izboljšamo tako, da mlečne izdelke uživamo skupaj z drugo hrano (npr. s kruhom), s čimer podaljšamo kontakt med laktozo in črevesno sluznico. Tudi maščobe zakasnijo praznjenje želodca, zato je bolj smiselno posegati po polnomastnih mlečnih izdelkih. Običajen prag tolerance znaša od 5 do 10 g laktoze dnevno, kar ustreza 100 do 200 ml mleka (Ugidos-Rodríguez in sod., 2018; PeK).
Po tem, ko ugotovimo kakšna je maksimalna količina laktoze, ki jo prenašamo brez ponovnega pojava simptomov, je na vrsti tretja faza. Prosto lahko nadaljujemo z uživanjem mleka in mlečnih izdelkov, v količinah, za katere smo po sistematičnem uvajanju živil določili, da nam odgovarjajo (Navodila za paciente, Pediatrična UKC Ljubljana, 2018).
Pri potrjeni intoleranci na laktozo se odsvetuje popolna izključitev mleka in mlečnih izdelkov iz prehrane (ne pa tudi mleka in mlečnih izdelkov brez laktoze), saj s tem tvegamo pomanjkanje nekaterih pomembnih hranil, predvsem kalcija in vitamina D, kar poveča možnost zlomov in razvoja osteoporoze (PeK). Posebno pozornost je potrebno nameniti tudi branju deklaracij. Laktoza se lahko, zaradi ugodnih tehnoloških lastnosti uporablja tudi kot dodatek v drugih živilih, npr. v kruhu, mesnih izdelkih, instant juhah in omakah, namazih, solatnih prelivih, margarinah in slaščicah. Mleko je lahko deklarirano kot tako, ali pa se skriva za različnimi izrazi, na primer: mleko v prahu, maslo, smetana, sirotka, koncentrat beljakovin sirotke, kazein, kazeinat, mlečni albumin, laktoglobulin ipd.. Preventivno se odsvetuje tudi nakupovanje ne-predpakiranih živil. Čeprav bi nemalokdo, sodeč po imenu, z laktozo povezal tudi sestavine, kot so mlečne beljakovine, mlečna kislina, laktat, glukoza ali galaktoza, pa te v resnici ne nakazujejo na vsebnost laktoze, zato se takšnim izdelkom ni potrebno izogibati (Navodila za paciente, Pediatrična UKC Ljubljana, 2018).
Če torej sumite, da vam mleko in mlečni izdelki ne ustrezajo oz. predstavljajo težave, to še ne pomeni, da jih morate v celoti izločiti iz prehrane.
Pri ugotavljanju intoleranc na živila se lahko obrnete na našo pomoč. S strokovnim znanjem in z upoštevanjem vaših individualnih potreb lahko skupaj določimo, katera živila in v kolikšni meri vam povzročajo težave ter hkrati poskrbimo, da boste z ustrezno prehrano telesu zagotovili potrebe po vseh hranilih, ki jih potrebuje.
Viri:
D’Auria, E., Mameli, C., Piras, C., Cococcioni, L., Urbani, A., Zuccotti, G. V., & Roncada, P. (2018). Precision medicine in cow’s milk allergy: proteomics perspectives from allergens to patients. Journal of Proteomics, 188(February), 173–180. https://doi.org/10.1016/j.jprot.2018.01.018
Di Rienzo T., D’Angelo G., D’Aversa F., Campanale M. C., Cesario V., Montalto M., Gasbarrini A., Ojetti V. 2013. Lactose intolerance: from diagnosis to correct management. European Review for Medical and Pharmacological Sciences, 17: 18-25
Hack S., Bergwerk A. 2005. Lactose intolerance. V: Pediatric nutrition in chronic diseases and developmental disorders: prevention, assessment and treatment. 2nd ed. New York, Oxford University Press: 340-344
Itan, Yuval & L Jones, Bryony & J E Ingram, Catherine & Swallow, Dallas & Thomas, Mark. (2010). A worldwide correlation of lactase persistence phenotype and genotypes. BMC evolutionary biology. 10. 36. 10.1186/1471-2148-10-36.
Ugidos-Rodríguez, Santiago & Cruz Matallana-González, Maria & Sánchez-Mata, María-Cortes. (2018). Lactose malabsorption and intolerance: a review. Food & Function. 9. 10.1039/C8FO00555A.
Navodila za paciente, Pediatrična UKC Ljubljana, 2018