Prebavne težave so v širši javnosti pogosto še vedno tabu tema, o kateri se ne govori ravno odprto. Mogoče doma, s svojo družino ali z najožjim krogom prijateljev, za vse ostale pa to pogosto ostane skrivnost. Že posamezen pojav prebavnih težav pri posamezniku ni ravno dobrodošel, kaj šele, če je ta nadloga kronična. Če pogledamo statistiko, hitro vidimo, da je sindrom razdražljivega črevesja pogost razlog za kronične prebavne težave ki so dosti pogostejše, kot pogosto mislimo.
Zakaj potem ne bi govorili o težavi in se z njo spopadli?
Sindrom razdražljivega črevesja (SRČ; angl. irritable bowel syndrom, IBS) po nekaterih podatkih prizadene 7-15 % svetovne populacije. Dvakrat pogosteje se pojavi pri ženskah, kot pri moških, pogosto pri mlajših od 50 let. Sindrom opisujejo kronične epizode različnih gastrointestinalnih simptomov, med katerimi so najpogostejši bolečina, napihnjenost, zaprtje in/ali driska ter splošne spremembe v prehodu zaužite hrane skozi prebavila (motiliteta). Točni patofiziološki mehanizmi še niso natančno znani, domneve pa zaenkrat povezujejo simptome s kombinacijo sprememb v motiliteti, visceralno preobčutljivosto, vnetjem, spremenjeno mikrobioto in določenimi komponentami hrane.
Različni patofiziološki mehanizmi, različno izraženi simptomi in razlika v posameznikovem odzivu na te simptome so vzrok za pomanjkanje učinkovitega farmakološkega zdravljenja. Simptomi se poleg tega s časom spreminjajo oz. se spreminja njihova intenzivnost, kar še dodatno oteži zdravljenje in posledično slabša kvaliteto življenja oseb s tem stanjem. Pomanjkanje enotnega zdravljenja in delna povezava sindroma s hrano je pripeljala do tega, da se vedno več pozornosti nameni hrani oz. izločanju živil iz prehrane. Približno 70 % pacientov s SRČ namreč poroča o poslabšanju simptomov po uživanju določenih živil.
Vpliv diete na SRČ
Prvotni prehranski nasveti za osebe s sindromom razdražljivega črevesja so spremembe pri vnosu prehranske vlaknine in omejitev vnosa potencialnih sprožilcev simptomov, npr. kofein, alkohol in presežek maščobe. Izboljšave simptomov po omenjenih spremembah pa so pogosto zanemarljive.
Novejši poskusi, ki so do sedaj najbolj obetavni, pa se nagibajo v smeri diete z nizko vsebnostjo FODMAP. FODMAP je kratica za fermentabilne oligosaharide, disaharide, monosaharide in poliole. Gre za osmotsko aktivne komponente (predvsem) rastlinskih živil, ki jih naše črevo v majhni meri absorbira, neabsorbirane ostanke pa fermentira naša mikrobiota. To lahko pri občutljivih posameznikih povzroča že zgoraj omenjene prebavne težave. Tudi učinki FODMAP na mikrobioto, črevesno pregrado, imunski odziv in visceralno funkcijo lahko prispevajo k simptomom. Izločanje teh snovi iz prehrane posameznika s SRČ je zaradi omenjenih razlogov verjetno obetavno orodje za spopadanje s tem stanjem.
Kje se FODMAP nahajajo?
Kot smo že povedali, fermentabilni oligosaharidi, disaharidi, monosaharidi in polioli so snovi, ki jih uvrščamo med neprebavljive ogljikove hidrate. V naravi se nahajajo predvsem kot gradniki celičnih sten, posledično pa tudi v živilih rastlinskega izvora, ki jih uživamo. Sadje, zelenjava, stročnice in žita so torej glavni viri FODMAP v naši prehrani. Različna živila seveda vsebujejo različne FODMAP v zelo variabilnih količinah.
V živilski industriji se nekatere (naravne ali sintetično oz. biotehnološko proizvedene) izmed njih uporablja kot aditive za živila, s katerimi zagotovijo določene lastnosti končnega izdelka. Razlogi so različni – igrajo vlogo stabilizatorjev, želirnih sredstev, sredstev za zgoščevanje in za vezavo vode. V živilih se te snovi dodajajo kot manitol, sorbitol, ksilitol podobni sladkorni alkoholi (končnica »-ol«, razen etanol). Tudi nekateri mesni izdelki (klobase, salame, predelane mesnine) lahko vsebujejo določene poliole, tudi karagenan. Znanje o pravilnem branju deklaracij pride tu še kako prav.
Izjema v tej skupini snovi je laktoza – disaharid, ki se nahaja zgolj v mleku sesalcev, torej ga za razliko od ostalih FODMAP ne najdemo v živilih rastlinskega izvora. Laktoza, splošno znano, pri določeni skupini ljudi povzroča prebavne težave, ki so nekako podobni oz. enaki tistim pri SRČ. To je posledica nezmožnosti razgradnje laktoze zaradi odsotnosti encima laktaze. Mnenja o tem, če morajo osebe s SRČ laktozo izločiti iz prehrane, še vedno niso enotna. Najverjetneje pa je tako: osebe, ki z mlekom in mlečnimi izdelki nimajo težav (torej ne trpijo za laktozno intoleranco), lahko mlečne izdelke v svoji prehrani najverjetneje obdržijo. Naš prispevek o laktozni intoleranci si lahko preberete na tej povezavi.
Kako vpeljati to dieto v življenjski slog? Ali je sprememba doživljenjska?
»Sto ljudi, sto ćudi« je rek, s katerim si lahko pomagamo pri razlagi, da dieta z nizko vsebnostjo FODMAP ni in ne more biti enaka za vse osebe s SRČ. Zakaj ne? Osebe s tem stanjem imajo različen spekter simptomov, katere (v določeni meri) povzročajo različna živil. Dieta torej ni »one size fits all«, ampak je povsem individualne narave.
Izkazalo se je, da je dieta z nizko vsebnostjo FODMAP v večini primerov uspešno izvedljiva le v sodelovanju z dietetikom z znanjem na tem področju. Analiza prehranskega dnevnika in vprašalnika o stanju prehranjenosti ter prehranjevalnih navad je nujno potrebna za individualizacijo prehrane.
Pomembno je, da za izločena živila poiščemo ustrezne zamenjave in da posameznikova prehrana posledično ni osiromašena kljub izločitvi živil za določen čas.
V večini primerov se kot začetni ukrep omeji vsa živila, ki bi potencialno lahko prispevala k poslabšanju simptomov. Kasneje se posamezna živila uvaja nazaj v prehrano – pomembno je, da uvajamo vsako živilo posebej, saj lahko samo tako vemo, katero živilo povzroča preglavice. V primeru pridruženih bolezenskih stanj, npr. pri diabetesu, se seveda upošteva tudi specifične zahteve te bolezni.
Dieta z nizko vsebnostjo FODMAP se pri 75 % oseb s SRČ po 4-6 tednih izkaže za uspešno.
Po tem obdobju nastopi čas ponovnega uvajanja manjših količin FODMAP z različnimi živili nazaj v vsakodnevno prehrano. Cilj je ugotoviti toleranco vsakega posameznika na FODMAP v različnih živilih. Stroga dieta zato pri večini oseb ni doživljenjska. Je pa vseeno potrebno upoštevati posameznikov odziv na različne količine potencialno neustreznih živil.
Potencialna tveganja, povezana z low-FODMAP dieto
Ker začetno izločanje živil z visoko vsebnostjo FODMAP omeji izbor živil, ki so lahko del vsakodnevne prehrane posameznika, obstajajo določena tveganja, ki jih je potrebno upoštevati in preprečiti njihovo manifestacijo.
Dieta najverjetneje ni primerna za osebe s prenizko telesno maso ali s tveganjem za podhranjenost. Razlog je ravno omenjena omejitev določenih živil. Podhranjenost je v večini primerov večji problem kot simptomi SRČ, zato se najprej ukvarjamo z doseganjem (bolj) zdrave telesne mase.
Seveda se je takoj pojavil po »nastanku« diete pojavil dvom o njeni ustreznosti zaradi potencialnega pomanjkanja prehranske vlaknine v prehrani. Tudi zadosten vnos kalcija, železa, vitamina D, cinka, folne kisline (folata) in antioksidantov je bil postavljen pod vprašaj. Izkazalo se je, da je dieta z nizko vsebnostjo FODMAP, ki jo pacientu pomaga voditi usposobljen dietetik, lahko hranilno ustrezna tako z vidika makrohranil, kot tudi energije in mikrohranil tudi do 18 mesecev. Študija je vključevala tako začetno restriktivno fazo, kot tudi poznejše ponovno uvajanje živil (Altobelli in sod., 2017).
Niso vse zdravstvene težave povezane s hrano - poiščite strokovno pomoč
Nelagodno počutje in nepojasnjene prebavne težave lahko negativno vplivajo na kakovost življenja posameznika. Pomembno je, da se čim hitreje po nastopu simptomov najde tudi vzrok(e), ki so do tega pripeljali. Lahko so povezani s hrano, lahko pa tudi ne. V primeru hujših težav se obrnite na zdravnika specialista – ne tvegajte lastnoročnega iskanja krivca za vaše težave, morda boste iskali na čisto napačnem mestu. Zdravje imamo samo eno, zato se z njim ni dobro igrati in po nepotrebnem tvegati.
Dieta z nizko vsebnostjo FODMAP se je zaenkrat izkazala za zelo obetavno orodje, ki bi lahko pacientom s SRČ olajšala življenje in izboljšala kvaliteto njihovega življenja. Če se s tem spopadate, vam je lahko v pomoč seznam živil z visoko in nizko vsebnostjo FODMAP, ki smo ga pripravili za vas.
V primeru, da imate določene težave, katerih vzrok bi lahko bil v hrani in ne veste, kako bi se z njimi spoprijeli, se lahko obrnete na nas. S strokovnim znanjem vam bomo dali praktične nasvete in vas izobrazili na način, da boste imeli dolgoročne koristi ter dobro priložnost, da izboljšate svoje prehranjevalne navade in s tem pozitivno vplivate na svoje zdravje.
_______________________________________________________________________________________________________________________
Viri:
Staudacher H. M., Whelan K. 2017. The low FODMAP diet: recent advances in understanding its mechanics and efficacy in IBS. Gut, 66: 1517-1527
Altobelli E., Del Negro V., Angeletti P. M., Latella G. 2017. Low-FODMAP diet improves irritable bowel syndrome symptoms: a meta analysis. Nutrients, 9: 19 str.
Halmos E. P. 2017. When the low FODMAP diet does not work. Journal of Gastroenterology and Hepatology, 32: 69-72
Gibson P. R. 2017. Use of the low-FODMAP diet in inflamatory bowel disease. Journal of Gastroenterology and Hepatology, 32: 40-42
Barrett J. S. 2017. How to institute the low-FODMAP diet. Journal of Gastroenterology and Hepatology, 32: 8-10