Verjetno poznate najmanj eno osebo, ki vam je zaupala, da se zadnje čase ne počuti najbolje in da sumi, da je to slabo počutje povezano s hrano. Nato je v določeni privatni ustanovi opravila test intolerance na hrano. Ko je dobila rezultate in izločila 25 živil, katerih naj, glede na test, ne bi tolerirala, se naenkrat počuti nekoliko bolje. Ne počuti se še popolnoma dobro, je pa bolje. Izgubila je tudi nekaj kilogramov, kar je za njeno počutje in samozavest še dodaten plus. Test seveda ni bil poceni, ampak dobre stvari pač stanejo.
Prvi odstavek, napisan s pridihom sarkazma, naj služi kot uvod v nadaljnjo obrazložitev, zakaj poseganje po testih za intoleranco na hrano ni najboljša odločitev. Omenjeni testi »propadejo« že v samem začetku, saj njihov princip stoji na majavih temeljih napačne interpretacije znanja oz. neznanja imunologije. To pa pomeni, da so diagnostično in klinično irelevantni.
Osnove, ki so nujno potrebne za razumevanje problema
Za razumevanje nesmiselnosti opisanega testa je potrebnega nekaj znanja iz osnov imunologije. Za začetek je potrebno razločiti med intoleranco in alergijo.
Intoleranca na hrano je splošen izraz, ki opisuje ponovljiv abnormalen oziroma pretiran odziv organizma na vneseno hrano ali sestavino hrane. Med intolerance spada vse od alergij, laktozne intolerance, fruktozne intolerance in malabsorpcije, encimskih motenj, zastrupitev z biogenimi amini in zastrupitve z alkoholom. Na tem mestu je pomembno poudariti, da mora biti za opredelitev intolerance dogodek ponovljiv, torej se mora ob večkratnem zaužitju živila pojaviti enak simptom [1].
Alergija pa je pretiran imunski odziv organizma na telesu tuje beljakovine (v primeru alergije na hrano te beljakovine prihajajo iz živil), ki jim pravimo tudi tujki. Tujek v imunologiji predstavlja vsaka beljakovina ali njen del, ki ni zapisan v našem genomu. S tujki se neprestano srečujemo. Verjetno ne obstaja mnogo trenutkov v našem življenju, ko naš imunski sistem ne bi bil v stiku z vsaj nekaj tujimi aminokislinskimi sekvencami, pa naj te pridejo iz hrane, cvetnega prahu, bakterij, pršic, živali ipd. Večino tujkov imunski sistem tolerira, pri določenih osebah pa se na specifične tujke odzove burno, torej z alergijsko reakcijo [2].
Pri tem odzivu imunski sistem sproži zaporedje dogodkov na podlagi molekul, ki jim pravimo imunoglobulini E oz. IgE. Posledica so takojšnji oz. zelo hitri simptomi, med katerimi je najbolj prepoznaven in obenem najhujši anafilaktični šok, ki se lahko konča tudi s smrtjo. Pogosteje pa so simptomi alergije blažji in se lahko pojavijo kot koprivnica (urtikarija), rdečica, bolečine v trebuhu, slabost, driska, težave z dihanjem, zatekanje obraza in ustne votline itd. [1, 2].
Živila, ki so najpogostejši alergeni, so mleko, jajca, pšenica, soja, drevesni oreščki in arašidi, soja, lupinarji in ribe. Pogosti alergeni morajo biti na embalaži predpakiranih izdelkov nujno označeni . Alergije so mnogo pogostejše v otroški dobi. Veliko število alergij do odrasle izveni, še najbolj trajne so alergije na oreščke, ki v večini primerov trajajo celo življenje [3].
Testiranje alergij na hrano
Diagnoza alergije na hrano je težavna, saj ne vključuje zgolj enega testa, ki bi potrdil ali ovrgel sum na alergijo. Najpogosteje se uporablja kombinacija preteklih odzivov na določeno živilo, laboratorijskih testov za specifična serumska IgE protitelesa (sIgE) in pozitivnega provokacijskega testa na potencialno alergeno živilo. Diagnoza vedno poteka pod nadzorom alergologa v kliničnem okolju zaradi svoje kompleksnosti in morebitnih zapletov – že prej omenjen anafilaktični šok. Sama testa za specifična serumska protitelesa ali kožni test (vbodni test, test z obliži) nista merodajno identifikacijsko orodje in sama po sebi nista klinično merodajna. To pomeni, da pozitiven kožni test še ne pomeni potrjene alergije [3].
Kako pa izgleda test intolerance na hrano?
Test intolerance na hrano se začne z odvzemom vzorca krvi, katerega kasneje pošljejo v analizo. Ponudniki storitve se pogosto »pohvalijo« še s tem, da vzorce na testiranje pošljejo v tujo državo, npr. v Nemčijo. Večinoma se opravi testiranje za nekaj 10 živil, posamezni laboratoriji pa tudi za 100 in več živil. Po končanem testu preiskovanec prejme rezultate, katerih glavna vsebina je seznam živil, razdeljen (po navadi) na 3 skupine, pogosto tudi po barvah: (1) živila, ki jih je iz prehrane potrebno izločiti – rdeč seznam, (2) živila ki jih je potrebno omejiti – rumen seznam in (3) živila, ki so za posameznika primerna oz. jih le-ta ustrezno tolerira – zelen seznam.
Tista intoleranca na hrano, ki jo testirajo z zgoraj opisanim testom, torej ni alergija. To je razvidno že iz postopka testiranja. Pri testiranju intolerance na hrano poskušajo najti povezavo med prisotnostjo protiteles imunoglobulinov G oz. IgG v krvi in intoleranco na določena živila.
Bodite pozorni – pri alergiji protitelesa IgE, pri »intoleranci« pa protitelesa IgG.
Kaj nam IgG pravzaprav povejo?
Tu pa vse skupaj postane še bolj zanimivo. Protitelesa IgG, natančneje IgG(4), so ravno tako kot IgE produkt imunskega sistema kot odgovor na izpostavljenost določenim tujkom iz okolja. Ob odkritju IgG(4) in možni povezavi z intolerancami na hrano je postalo področje zanimivo za raziskave. Najprej so jih hoteli vsaj do neke mere nekako enačiti s protitelesi IgE – če bi torej oseba po zaužitju določenega živila imela v krvi prisotna IgG(4) protitelesa, specifična za to živilo, naj bi pomenilo, da organizem tega živila ne tolerira [1].
Na prvi pogled se povezava zdi logična – z nekaj vprašljivimi študijami so povezavo do neke mere celo uspeli dokazati, vendar večina trenutnih dokazov te zveze ne potrjuje. Prisotnost specifičnih IgG(4) protiteles za določeno živilo pa tudi ni signifikantno povezana s prisotnostjo IgE protiteles, ki bi lahko povzročala alergijski odziv.
Določanje prisotnosti specifičnih IgG protiteles je mogoče, a še vseeno z veliko pomanjkljivostmi, v redkih primerih uporabno. Primera sta testiranje za IgG proti gliadinu (glutenu) pri diagnozi celiakije pri osebah s slabšo sposobnostjo tvorbe IgA protiteles ter potencialno pri določanju intolerance na določena živila pri sindromu razdražljivega črevesja. Slednji zaključki so vprašljivi in po mnenju stroke ne preveč klinično relevantni [4, 5].
Pozitivni testi za IgG(4) protitelesa v povezavi z intoleranco (pogosto v množini, torej intolerance) po mnenju svetovnih organizacij iz stroke imunologije po vsej verjetnosti predstavljajo ravno nasprotje intolerance. Prisotnost specifičnih IgG(4) protiteles nam pove, da smo bili v bližnji preteklosti že v stiku z določenim živilom. Poenostavljeno, pove nam da smo na to živilo tolerantni [1, 6].
Če malo pomislimo in na zgoraj zapisano podamo kratek komentar, se zdi, kot da je testiranje intolerance na hrano zelo privlačno in na prvi pogled obetavno orodje za reševanje določenih nepojasnjenih zdravstvenih težav, ki so po samodiagnozi povezane s hrano. Ko pa raziskujemo malo globlje, pa se stvar hitro obrne.
Kaj to sedaj pomeni? So testi intolerance na hrano popolnoma irelevantni?
Po pregledu trenutnih dokazov, bi lahko zaključili, da je testiranje intoleranc na hrano z določanjem IgG(4) protiteles zaenkrat verjetno klinično neuporabno. Veliko natančnejša metoda za določanje intolerance na živilo je dobro staro izločanje le-tega iz diete.
Če sumite, da vam določeno živilo škoduje, ga poskušajte za določen čas, po navadi se svetuje za približno 2 tedna, izključiti iz prehrane. Temu pravimo tudi »eliminacijska dieta«. V primeru izboljšanja simptomov po preteklem času živilo ponovno začnite uživati – če se simptomi vrnejo, to živilo za vas verjetno ni najboljše.
Če velja pozitiven IgG(4) kot toleranca na živila, katerim smo izpostavljeni, pa seveda ne velja obratno, torej da smo na živila, za katere je bil test negativen, intolerantni. Najverjetneje to pomeni samo, da tem živilom nismo konstantno izpostavljeni.
»Po izločanju živil glede na test intolerance se počutim bolje – zakaj pravite, da test ne deluje?«
To se zgodi dokaj pogosto. Ena izmed razlag je sledeča – test intolerance pogosto uvrsti mleko (mlečne beljakovine) na seznam odsvetovanih živil (rdeč seznam). Mleko in mlečni izdelki kot taki vsebujejo mlečni sladkor oz. laktozo. Z odraščanjem oz. staranjem določen odstotek populacije izgubi sposobnost za razgradnjo laktoze zaradi vedno manjše tvorbe encima laktaze v črevesju. Neprebavljena laktoza tako potuje v debelo črevo, kjer jo razgradijo naši bakterijski prebivalci črevesja in s tem potencialno povzročajo prebavne motnje in nelagodje (bolečina, napenjanje, driska ipd.). Opisanemu stanju pravimo laktozna intoleranca.
Če te osebe mlečne izdelke izločijo iz prehrane (zaradi testa intolerance ali kar tako), prebavne težave in nelagodno počutje hitro izginejo. Seveda je celotno razpoloženje posledično boljše, če jih naenkrat ne napenja več in lahko sproščeno hodijo po svetu. Za njihovo boljše počutje je test intolerance »kriv« posredno – glavni razlog ja odstranitev virov laktoze iz prehrane. Za to že v štartu ne bi bilo potrebno opraviti dragega testiranja, dovolj bi bil zgoraj opisan test z izločanjem oz. »eliminacijska dieta«.
Druga razlaga, ki je skoraj enaka zgornji, je izločanje določenih vrst sadja, ki lahko povzroča prebavne težave zaradi višje vsebnosti FODMAP. FODMAP je kratica za v (večinoma) rastlinskih živilih prisotne snovi – fermentabilni oligosaharidi, disaharidi, monosaharidi in polioli, ki pri določenih ljudeh povzročajo podobne prebavne motnje, kot laktoza. Če smo ta živila uživali pred kratkim, so v krvi prisotna njim specifična IgG(4) protitelesa, zato nam test pove, da jih moramo izločiti. Počutje je ob izločitvi teh živil seveda boljše, ker smo se znebili prebavnih motenj. Tudi v tem primeru bi zadoščala »eliminacijska dieta«.
Tretja možna razlaga pa je placebo učinek. Fenomen, ki nam je pogosto v pomoč ali pa nam predstavlja težavo. Če smo za test plačali nekaj 100 €, vzorec je bil poslan v Nemčijo, rezultate pa smo prejeli v ličnem, estetsko dovršenem dokumentu, stvar že mora delati. Placebo učinek je pogosto podcenjen ali celo spregledan, vendar lahko igra pomembno vlogo.
Je lahko testiranje intolerance na hrano kakorkoli koristno?
Če se oseba po opravljenem testu in izločitvi določenih živil počuti bolje, je to zanjo seveda koristno. Tudi, če je izmed 25 izločenimi živili zgolj eno tisto, ki je povzročalo težave, smo ga iz prehrane uspešno izločili. Težava je samo v tem, ker ob hkratni izločitvi večjega števila živil ne moremo vedeti, kateri je tisti, ki bi lahko bil krivec za naše slabo počutje. Pa vseeno - "if it works, it ain't stupid", kajne?
Je lahko testiranje intolerance na hrano škodljivo?
Prva misel, če ne razmišljamo kritično, bi lahko bila: »Če lahko nekomu koristi, verjetno ne more biti škodljivo.« Vse lepo in prav, dokler nekdo glede na rezultat testiranja intolerance na hrano iz svoje prehrane ne izloči večjega dela živil, ki so del njegove običajne prehrane (in mu ne škodijo). Posledica je lahko »over-dieting«, torej izključevanje več živil, kot je potrebno, kar lahko vodi v nezaželeno izgubo telesne mase in v tveganje nezadostnega vnosa hranil, ki jih organizem potrebuje. Tudi na socialnem vidiku hranjenja lahko to pusti določene negativne posledice, npr. izogibanje družabnim dogodkom zaradi omejenosti pri izbiri živil.
Sumim, da je del mojega slabega počutja povezan s hrano - kaj naj storim?
Za nepojasnjene prebavne in druge težave, ki negativno vplivajo na splošno počutje in dobrobit, so lahko krive različne stvari. Vzrokov je lahko res veliko - hrana, stres, lahko pa tudi različne akutne ali kronične bolezni. Seveda je dobro, da zadevi čimprej pridemo do dna, torej da ugotovimo, kaj je vzrok za naše slabo počutje.
Če ste izključili bolezenska stanja in negativen vpliv stresa na vaša prebavila, lahko poskusite s postopnim izločanjem živil iz vaše prehrane, ki vam potencialno lahko škodijo.
Živila, ki lahko pri nekaterih osebah povzročajo prebavne težave:
Mleko in mlečni izdelki
Živila z visoko vsebnostjo FODMAP - čebula, česen, por, stročnice, gobe, šparglji, zrele banane, jabolka, marelice, breskve, hruške, slive, mango, lubenica, rozine, pšenica, ječmen, rž, pira, živila, slajena s sladkornimi alkoholi in/ali visoko-fruktoznim koruznim sirupom
Živila, ki vsebujejo gluten - vsi izdelki, ki vsebujejo pšenico, piro, ječmen, oves ali rž.
Živila, na katera je že bila potrjena alergija v preteklosti.
POMEMBNO: nujno je izločanje samo enega živila naenkrat. Tako lahko z gotovostjo trdite, če je bilo to živilo krivo za vaše težave. Izločanje več živil naenkrat vas pusti v dvomih, saj ne veste, katero izmed npr. 5 izločenih živil je tisto pravo.
Po dveh tednih brez izločenega živila v prehrani poskušajte z njegovim ponovnim uživanjem. Če se težave spet pojavijo, je verjetno dobro, da se živila tudi v prihodnosti izogibate.
Take-home message:
Lahko zaključimo, da testiranje za intolerance na hrano zaenkrat še ni relevantno orodje za ugotavljanje, katera hrana posamezniku “škodi”. Pozitivni rezultati na testu predstavljajo izpostavljenost določenim živilom v zadnjem časovnem obdobju, prisotnost IgG(4) protiteles v krvi pa je normalen odziv organizma - pomeni, da naš imunski sistem dela to, kar mora delati.
Visoka cena in dovršena estetika določene storitve še ne pomenita, da bo ta storitev vredna svojega denarja ali da bo kakorkoli koristna.
Če sumite, da vam določeno živilo ne ustreza, lahko poskušate z zgoraj opisanim postopkom izločanja živila. Za strokovno pomoč v primeru dlje časa trajajočih in/ali hujših težav pa se raje obrnite na zdravnika specialista.
Če imate z ugotavljanjem intoleranc na živila težave ali če potrebujete kakršnokoli pomoč v povezavi s prehrano, se lahko obrnete na nas. S strokovnim znanjem in z upoštevanjem vaših individualnih potreb lahko skupaj najdemo rešitev ter tako vplivamo na izboljšanje vašega zdravja in počutja.
Viri:
[1]Stapel S. O., Asero R., Ballmer-Weber B. K., Knoll E. F., Strobel S., Vieths S., Kleine-Tebbe J. 2008. Testing for IgG4 against foods is not recommended as a diagnostic tool: EAACI Task Force Report. Allergy, 63: 793-796
[2]Pastorella, E.A., Pravettoni, V., Bigi, A., et al. lgE-mediated food allergy. Ann Allergy 1987; 59:82-89
[3]DeGeeter C., Guandalini S. 2018. Food sensitivities: facts versus fiction. Gastroenterology Clinics of North America, 47, 4: 895-908
[4]Atkinson W, Sheldon A, Shaath N, Whorwell PJ. Food elimination based on IgG antibodies in irritable bowel syndrome: a randomised controlled trial. Gut 2004;53:1459–1464.
[5]Hunter JO. Food elimination in IBS: the case for IgG testing remains doubtful. Gut 2005;54:1203.
[6]American Academy of Allergy Asthma and Immunology - The myth of IgG food intolerance testing. https://www.aaaai.org/conditions-and-treatments/library/allergy-library/food-intolerance