Avtor: Mihaela Ferlinc
Aluminij (Al) je tretji najpogostejši element prisoten na Zemlji. V okolju je naravno prisoten, vanj pa se sprošča tudi zaradi onesnaževanja rudarske ter drugih težkih industrij, kjer ga uporabljajo za izdelavo aluminijevih spojin in kovin. V naravi ga kot kovino ne najdemo, saj je nastajanje čistega aluminija zapleten kemični proces. Predelan aluminij ima več različnih namenov uporabe.(1)
Aluminijev sulfat najdemo tudi v farmacevtskih izdelkih, prehranskih aditivih, polnilih in barvah. Aluminijeve kovine so najpogosteje v zlitinah z drugimi kovinami, te pa uporabljajo v embalaži živil ter za male kuhinjske aparate in pripomočke.(1)
Aluminij, kot kation lahko sodeluje v večih biokemijskih reakcijah v telesu in moti pravilno delovanje organizma. Njegovo delovanje je še posebej škodljivo v možganih, saj povzroča okvare in apoptozo (programirano celično smrt) nevronov in glia celic.(1)
Celotna prehranska izpostavljenost aluminiju iz vseh virov je bila ocenjena v prehranski študiji, ki so jo izvedli na Nizozemskem, Madžarskem na Švedskem ter v Nemčiji in Italiji. V študiji so odkrili različno stopnjo izpostavljenosti ljudi med državami. Glavni vir izpostavljenosti ljudi sta hrana in voda. Raziskave so pokazale da je izpostavljenost odraslih prebivalcev v razponu od 1,6 do 13 mg aluminija na dan, kar ustreza 0,2 do 1,5 mg / kg telesne mase (tm) na teden v 60 kg odrasle.(1)
V običajnih pogojih v živila prehaja le majhen odstotek aluminija iz površin kuhinjskih pripomočkov, kot so folija za živila ter ponve in posode z aluminijem. Prehajanje aluminija v živila pa se poveča ob povečani koncentraciji soli ter nižji pH vrednosti živila ali ob dodatku kislin.
Živila, ki vzpodbudijo migracijo aluminija iz površin so slani prigrizki, jabolčne čežane, jedi z rabarbaro ter paradižnikove mezge. Na višjo koncentracijo aluminija v obroku lahko vpliva kombinacija živil in pripomočkov, kot je npr. pred- pripravljen obrok ki vsebuje kumare, paradižnik in kis ter je bil zapakiran v embalažo, ki vsebuje aluminij.(1)
ALUMINIJ V TELESU
Danes živimo v dobi aluminija, saj je našo izpostavljenost nemogoče preprečiti. Aluminij v telesu lahko reagira z ostalimi kovinami, s katerimi tvori številne komplekse. Za enkrat še niso dokazali nobene biološke vloge aluminija v živalskih in človeških organizmih. Povezujejo pa ga z več kroničnimi in akutnimi boleznimi. (2)
Razgradnja zaužitega aluminija se začne v želodcu, saj želodčni pH (< 5) raztopi zaužite aluminijeve spojine. V kislih vodnih raztopinah aluminijev ion obstaja v obliki Al3+ , ki ob prehodu v črevesje, kjer je višji pH tvori komplekse s hidroksidom in se na koncu v dvanajstniku, pri nevtralnem pH oblikuje v netopen aluminijev hidroksid, ki se izloči z blatom. Zaradi tega se v telesu absorbira le 10 % s hrano in pijačo vnesenega aluminija. Absorbirani aluminij (Al3+) v plazmi prenaša protein transferin.(1)
Transferin omogoča distribucijo aluminija po telesu v skoraj vsa tkiva, prenos je mogoč tudi v možgane, prav tako lahko prehaja placento in pride do fetusa. Aluminij se iz telesa odstranjuje z urinom, vendar je ta proces zelo dolgotrajen. Glavna mesta akumulacije aluminija v telesu so kosti, jetra in ledvice. (1)
VPLIV ALUMINIJA NA MOTNJE SPOMINA
O povezavi med zastrupitvijo z Aluminijem in spominskimi motnjami so prvič poročali leta 1912, kasneje so ugotovili, da aluminij vpliva na živčevje in povzroča epilepsijo pri testnih živalih. (3)
Aluminij ima vpliv na več kot 200 bioloških reakcij v človeškem telesu. Ob povečani koncentraciji negativno deluje predvsem na centralni živčni sistem, saj sodeluje pri biokemijskih reakcijah, ki so bistvene za normalen razvoj možganov. To so sinteza nevro-transmiterjev, sinaptični transport, fosforilacija in defosforilacija proteinov, degradacija proteinov, vnetja in ekspresija genov.(3)
Zaradi opisanih lastnostih aluminija, njegovo delovanje v možganih povzroča apoptozo (programirano celično smrt) nevronov in nevroglia celic. Kronična izpostavljenost aluminiju ovira dolgoročno-potenciranje (LTP), ki je oblika shranjevanja sinaptičnih informacij, znana kot paradigma spominskih mehanizmov. Aluminij prav tako zavira delovanje različnih encimov, tudi encimov, ki so potrebni za sintezo nevro-transmiterjev in tako vpliva na njihovo zmanjšanje. Aluminij zavira delovanje Ca2+ kanalčkov in nevro-transmiterskih receptorjev, in tako oslabi prenos signala na sinapsah. Na koncu aluminij povzroča delne izgube spomina, vpliva na čustveno neravnovesje in oslabi več možganskih funkcij za branje in učenje bolezni. (3)
VPLIV ALUMINIJA NA ALZHEIMERJEVO BOLEZEN
Alzheimerjeva bolezen je najpogostejša oblika demence pri starejših. Je napredujoča nevrodegenerativna bolezen, ki prizadene delovanje možganov in centralnega živčevja. S pospešenim staranjem prebivalstva razširjenost Alzheimerjeve bolezni in demence stalno narašča, kljub precejšnjim naporom, ki so bili nameni za odkrivanje zdravil za Alzheimerjevo bolezen, trenutno še ni učinkovitega sredstva za boj proti njej. (4)
Čeprav vzroki za pojav Alzheimerjeve bolezni še vedno niso povsem raziskani, so študije pokazale da na njen nastanek vpliva več dejavnikov, tako genskih kot okoljskih. Aluminij je znan nevro-toksin in izpostavljenost aluminiju je dejavnik tveganja za pojav Alzheimerjeve bolezni.(5)
Toksično delovanje aluminija so potrdili tudi s študijo na podganah in dobili pritrdilen rezultat. Pred kratkim so vpliv aluminija na pojav Alzheimerjeve bolezni analizirali tudi post mortem, kjer so z obdukcijo v možganih pacientov z Alzheimerjevo boleznijo odkrili prekomerno obremenitev z aluminijem po kronični izpostavljenosti aluminiju tekom življenja (5)
ZAKLJUČEK
Aluminij je element, ki je naravno prisoten v zemlji, prav tako se nahaja v naših živilih in pitni vodi, zaradi česar se mu je zelo težko izogniti. Zaradi njegove slabe absorpcije ga v naše telo iz prebavil pride zelo malo, kljub temu pa lahko kronična izpostavljenost škoduje našim možganskim celicam in posledično pripomore k pojavu demence. Aluminiju bi se morali izogibati predvsem pripadniki kritičnih skupin kot so dojenčki in starostniki.