Carnivore diet - osebna izkušnja

Dieta mesojedca, mesojeda dieta oz. v originalu »carnivore diet« je še eden izmed mnogih alternativnih načinov prehranjevanja, ki je v zadnjem času močno pridobil na popularnosti. Je primerljiva z dieto Inuitov, od drugih načinov prehranjevanja pa se močno razlikuje. Lahko bi rekli, da gre za dokaj ekstremno dieto, ki je čisto nasprotje veganstvu.

Kaj točno se sme jesti in česa ne?

Kratko in jedrnato – dovoljeno je jesti vse, kar je za čas svojega življenja hodilo, plavalo ali letelo. Torej meso vseh možnih živali, vključno njihovimi z organi in maščobo. Nekateri »dovolijo« tudi mlečne izdelke. Iz diete pa izključimo vsa rastlinska živila z izjemo kave, čajev in začimb. Škrobnata živila, sadje in zelenjava, oreščki, olja itd. v dieti niso dovoljena. Kot pravimo – dokaj ekstremno.

Ampak…zakaj?

Popularnost dieta pridobiva predvsem na spletu. Njen »prvi obraz« je verjetno dr. Shawn Baker, ki se po teh načelih prehranjuje že daljši čas (nekaj let) in zagovarja mnoge prednosti, ki naj bi jih ta dieta prinašala. Njegove izjave so sicer kontradiktorne z njegovimi krvnimi izvidi, vendar je prepričan, da nanj vpliva dobro. Ni pa edini, ki trdi, da je na sebi opazil izboljšanje. Drugi poročajo o boljšem počutju, izgubi telesne mase in celo o blaženju avtoimunskih bolezni. Kaj je res in kaj ne, znanost še ni uspela dokazati s konkretnimi študijami, zato so vse informacije o tej dieti subjektivne narave. Nekdo je preizkusil, izkusil njene prednosti in slabosti ter svojo izkušnjo delil s svetom.

Enako je naredil tudi naš član Jernej. V okviru enega izmed predmetov študija Prehrane na Biotehniški fakulteti so študentje izbrali vsak svojo alternativno dieto in se po njenih načelih prehranjevali 3 dni, po koncu pa so o izkušnji poročali kolegom na fakulteti. Izbira diete je bila prostovoljna, namen pa je zgolj in izključno samo spoznavanje alternativnih načinov prehranjevanja in njihovo izkustvo na lastni koži.

Tridnevni »mesni« jedilnik

Jedilnik je bil načrtovan prej in je približno prirejen na Jernejeve energijske potrebe. Vključuje tudi nekaj mlečnih izdelkov za dodano raznolikost, zmanjšanje stroškov diete in za upoštevanje preferenc, ki so pri kakršnemkoli načrtovanju prehrane zelo pomembne in pogosto spregledane. Tako velika količina masla je v jedilniku zato, ker olje v dieti ni dovoljeno, treba pa je tudi skrbeti za dovolj visok vnos kalorij. Zato tudi toliko mastnih kosov mesa in mesnih izdelkov. Vmesnih obrokov nisem imel, ker lakote nisem čutil – verjetno zaradi velike količine beljakovin in maščob v vsakem obroku. Razpored obrokov pri tej dieti deluje po principu »jej ko si lačen in jej toliko časa, dokler nisi sit«. Trije obroki dnevno so se zdeli čisto dovolj.

Spremembe počutja, prebave in apetita

Počutje se od tistega na moji običajni prehrani ni bistveno razlikovalo. Do popoldneva drugega dne je bilo vse normalno, potem pa je prišlo krajše obdobje slabega počutja, glavobola, in utrujenosti. Zdelo se mi je, da sem v vseh pogledih postal nekoliko počasnejši, kot da bi mi zmanjkalo »goriva«. Po nekaj urah sem se spet počutil normalno. Enako se je zgodilo tudi tretje popoldne.

Tudi prebava ni ostala nespremenjena. Prvi dan je bilo še vse brez težav, potem pa je vse skupaj postalo čudno. Odvajanje blata je bilo na sporedu manj kot enkrat dnevno, pa še takrat s težavo. Verjetno je bilo to posledica pomanjkanja prehranske vlaknine, ker je v dieti praktično ni bilo 3 dni. Nobenih drugih prebavnih težav nisem izkusil. Ne vem, kako bi bilo, če bi se diete držal dlje časa. Prebava se vzpostavljala v normalno stanje še najmanj dva dni po koncu diete.

Zdaj pa meni osebno najhujša stvar pri tridnevni mesojedi dieti. Če naenkrat iz diete izločiš tako širok spekter živil, postane izbira hrane zelo omejena. Poleg tega pa je tudi veliko dovoljenih živil, ki jih enostavno ne maram, npr. drobovina, kostni mozeg itd. Živila, ki sem jih v tem času jedel in ki so zapisana v jedilniku, imam sicer rad, vendar se med samimi obroki nisem počutil najboljše. Nekako neprijetno je bilo jesti samo meso za kosilo in še za večerjo. Samo meso, brez dodatkov. Nobene zelenjave ali škrobnate priloge. Pojesti obrok do konca je bilo naporno in mučno. V hrani nisem našel takega užitka in zadovoljstva, kot običajno. Ko se je bližal čas hranjenja, pogosto sploh nisem imel apetita in se nisem veselil hrane. Enkrat skoraj nisem hotel jesti, pa sem se vseeno potrudil.

Ne morem mimo dejstva, da se je moj zelo zdrav odnos do hrane in veselja do hranjenja spremenil v to, da mi je ob misli na hrano apetit še dodatno padel.

Sporočilo bralcem

Lahko bi zaključil z mislijo, da razen v primerih, ko posameznikovo zdravje ali poklic diktirata poseben način prehranjevanja z odrekanjem in omejevanjem, tako stroge diete ne vidim kot optimalne in dolgoročno koristne. To velja tudi za druge ekstremne diete, ne samo za to, kateri sem sledil. Če nam zdravje in finančna sposobnost to dopuščata, si naredimo uslugo in se ne odrekajmo živilom, ki lahko prispevajo k uravnoteženosti naše prehrane.

* Vse zgoraj zapisano velja za osebne izkušnje z opisanim načinom prehranjevanja in za informacije, ki niso podkrepljene z znanstvenimi dokazi. Zapis je torej subjektivne narave in je bil v osnovi napisan za obveznosti v okviru študija ter ni mišljen kot kakršnakoli provokacija.