Ribe so izjemno hranljive, zato vedno poudarjamo, da naj se čim večkrat znajdejo na tvojem jedilniku. Gre za eno tistih živil, ki jih opevamo kot dober vir kakovostnih beljakovin, bogate pa so tudi z nekaterimi vitamini in minerali. Poleg tega so najboljši vir dolgoverižnih nenasičenih maščobnih kislin, eikozapentaenojske (EPK) in dokozaheksaenojske (DHK) maščobne kisline, in drugih omega-3 maščobnih kislin. Ribe so lahko prebavljive ter v kombinaciji s kompleksnimi ogljikovimi hidrati in zelenjavo sestavljajo uravnotežen in okusen obrok.
Oslič in losos sta dve izmed morskih rib, ki jih pri nas najpogosteje uživamo. Že na prvi pogled je iz tabele razvidno, da ima losos precej višjo energijsko vrednost od osliča. Razlog za to je ta, da lososa uvrščamo med mastne morske ribe (tako kot tudi skušo in sardelo), torej vsebuje bistveno več maščob. Večino teh maščob sestavljajo nenasičene omega-3 maščobne kisline. Omega-3 maščobne kisline so zelo pomembne za naše zdravje. Pozitivno vplivajo na zdravje srca in ožilja, na živčevje ter preprečujejo vnetne procese v telesu. Oslič na drugi strani ima bolj pusto meso, zato ima sicer nižjo energijsko vrednost, a hkrati tudi ni dober vir omega-3 maščobnih kislin.
Ribe poskušaj v svoj jedilnik umestiti vsaj dvakrat na teden (dve porciji rib pomenita okrog 200 g), od tega enkrat izberi eno izmed mastnih morskih rib. S tem boš svoji prehrani dodal kakovosten vir beljakovin, hkrati pa zagotoviš še dovolj za zdravje pomembnih maščob.
Nimaš na voljo sveže ribe? Ni problema. Zamrznjene in konzervirane ribe so povsem ustrezna alternativa. Pozoren pa bodi pri pripravi rib. Izogibaj se paniranim filejem, ocvrtim v maščobi in ribo raje popeci na manjši količini olja ali v pečici. Tudi ribje palčke, surimi in podobni »ribji« izdelki niso ustrezna izbira, saj običajno vsebujejo vse drugo kot ribo.
*Primerjava se nanaša na gojenega lososa. Gojeni losos živi bolj lagodno življenje in mu je vse prinešeno na pladnju. Zato, logično, vsebuje tudi več maščob. Njegov divji kolega pa si mora hrano uloviti sam, hkrati pa mora še ubežati pred plenilci, zato je vsebnost maščob v njegovem mesu manjša.